Moj Mario
Bilo je preprosto, pa vendar nepozabno. Spomnim se najinih dolgih večerov, ko sva sedela na klopci in se smejala stvarem, ki jih nihče drug ne bi razumel. Najin svet je bil tih, a poln topline. Skupaj sva se sprehajala po poteh, ki jih zdaj prepoznavam po občutku, ne več po kraju. Tvoja bližina mi je bila zavetje, tvoj pogled dom. Včasih sva se sporekla zaradi nepomembnih stvari, a vedno končala v objemu. Bil si moj človek – tista duša, ki me je znala videti točno takšno, kot sem bila. In jaz tebe. Ko pomislim nate, me zaboli, a hkrati ogreje – ker sem te imela. In ker si bil. Še vedno si – v vsakem spominu, v vsakem mojem koraku naprej. Rada sva se imela. In to ne izgine. To ostane. Tvoja Lidija
